Ko sem prvič stopil z letala na Novi Zelandiji, nisem vedel, kaj naj pričakujem. Vedel sem le, da moram za nekaj časa pobegniti - pred hitenjem, hrupom in neusmiljenim tekom časa. Že v prvih dneh sem začutil, da čas tu teče drugače. Zdelo se mi je, kot da mi drevesa šepetajo, naj upočasnim, kot da veter nosi besede, ki jih še ne razumem, a so mi nekako znane.

Nekega jutra sem med pohodom okoli jezera Taupo srečal starejšega moškega - Māorija po imenu Rangi. Sedel je pod mogočnim drevesom pohutukawa in gledal v mirno vodo. Nasmehnil se je in me z gesto povabil, naj se mu pridružim. Ni veliko govoril, a njegova prisotnost je v sebi nosila moč, ki je že dolgo nisem čutil v svojem življenju.
"Tukaj poslušamo zemljo," je rekel tiho. "Po njej se ne sprehajaš kot turist. Če odpreš svoje srce, te bo vodilo."

Pri Rangi sem ostal nekaj dni. Naučil me je prepoznavati ptičje petje, nabirati zdravilne rastline, čutiti zgodbe, ki se skrivajo v reki, kamnih in megli. Predvsem pa me je naučil, kako se ponovno utišati v sebi. In v tej tišini sem zaslišal svoj glas, ki sem ga izgubil v hrupu sveta.
Ko sem odhajal, mi je Rangi izročil majhen kamen - gladek, zelen, z vgraviranim listom drevesa, ki je v kulturi Maorov znano po svoji moči, zdravilnosti in zaščitnih lastnostih...
"To je pounamu," je dejal. "Greenstone. Ne za srečo. Ampak zato, da ne pozabiš."
Še danes ga nosim. Ne zaradi sreče.
Da pa ne bi pozabil.